V Bhakti Margi s prevajanjem besedil opravljam sevo. Seva pomeni nesebično služenje in v našem običajnem konceptu življenja večini ljudi nima smisla. Ni jih malo, ki ob tej informaciji sumničavo privzdignejo obrvi in z umom vpetim v sistem, ki naj bi bil življenje, dodajo, ali sem sigurna, da ne gre le za spretno izkoriščanje mojega časa in dela, od katerega potem drugi lepo živijo. Ja, to poznam, to sem doživela že velikokrat, a to ni seva. Seva je radost, občutenje globljega smisla življenja, spoznavanje Ljubezni, ki jo globoko v sebi poznamo, pa nam je ni nikoli zares uspelo živeti v običajnem življenju. Je dajanje prostora Božanskemu v svojem vsakodnevnem življenju. Je delo, ki daje neizmerno več, kot si lahko predstavljamo.
Brez Paramahamse Vishwanande bi mi bila dandanes ta izkušnja popolnoma nedosegljiva. Bolj kot nesebično služimo Guruju/Bogu/Ljubezni, bolj v dejanskem življenju doživljamo resnico, da resnična Ljubezen spremeni vse. In morda je izhod iz slepe ulice, v kateri smo se kolektivno znašli res preprost. Morda je vse, kar je pomembno le, da naredimo, kar uči Paramahamsa Vishwananda in se iz uma vrnemo v srce.
Ko smo zares v srcu, je namreč nemogoče, da bi škodili drugemu ali sebi. Da bi bili v vseh pogledih kaj drugega kot ljubezen. To se zgodi samodejno in brez kakršnega koli truda. A priti do tja, je druga zgodba. Bolj kot zaupamo umskemu konstruktu resničnosti, daljša je. Bolj kot smo vpeti v sistem, ki smo ga ustvarili v materialnem svetu, večja sta strah in dvom, da je Ljubezen, ki nikoli ne neha tleti v nas, resnična. Za duhovno potovanje sta zato guru, ki je živa Ljubezen in duhovna praksa nepogrešljiva. Meditacija, Atma Kriya Yoga, petje ali čantanje Božjih Imen in še marsikaj drugega, kar obstaja že tisočletja in je dnevna praksa v Bhakti Margi, so načini, da se, med drugimi dobrobitmi, osvobajamo ujetosti v um in ponovnega spoznavanja resnične brezpogojne Ljubezni.
Po letih precej samorastniške hoje po duhovni poti in dveh letih intenzivnega vsakodnevnega učenja s Paramahamso Vishwanando in Mahavatarjem Babajijem in obiljem blagoslovov sem pred časom končno prišla do točke, ko sem dojela, da o Ljubezni v resnici nimam pojma. Da je nekje v meni kot neulovljiva slutnja in val, ki me občasno preplavi in ostane v meni le toliko časa, dokler se ne zbudi um in me ne »postavi na svoje mesto«, me ne »prizemlji«. Tako kot bi me hotel na primer človek, ki nima izkušnje Ljubezni, katero omogoča Paramahamsa Vishwananda. Takemu človeku pomeni seva neumnost. Meditacija izguba časa. Moje hrepenenje po življenju v takšni Ljubezni naivnost in neprizemljenost. Pred leti sem se ob takšnih ljudeh počutila nesprejeto, neljubljeno in nevredno. Pravzaprav me je od nekdaj spremljal občutek, da ne spadam v svet, ki mi je ponujen na vsakem koraku. A odkar sem spoznala Paramahamso Vishwnando, od kar se dnevno uglašujem v notranjosti z Njim, Mahavatarjem Babajijem, Božansko Materjo in Bogom se je vse to spremenilo. Moje materialno življenje se je spremenilo na boljše kot v sanjah. A veliko več od tega je vredno, da mi vračajo in krepijo moje naravno zaupanje in neomajno vero v resnico, da je resnična Ljubezen tisto, iz česar je narejeno moje bistvo in edino, kar mi bo dalo vse, kar potrebujem pred in po telesni smrti.
Trenutno za sevo prevajam knjigo Unity with Divine – Enost z Božanskim, ki jo je po Mahavatarejevem nareku zapisala Swamini Vishwalakshmiananda. To je ena izmed knjig, ki nima veliko strani, a je njena vsebina kot po čarovniji neizčrpna. Prebrala sem jo že neštetokrat, pa me vedno znova preseneča. Včasih me ob branju ena sama beseda pelje v aha! moment, ko se v meni odpre speča vsebina o resnici, drugič se čudim, kako se mi ob branju vedno istih besed zdi, kot da jih berem prvič. A takšne so besede, ki nosijo Božansko energijo. Takšne kot Bog sam. Takšna je moja izkušnja in tako pravi tudi Paramahamsa Vishwananda, da je Božje ime Bog sam in da, ko ga čantamo, v resnici čantamo dejanskega Boga.
Zaradi tega me je ob prevodu še toliko bolj pretresel odlomek, kjer Mahavatar Babaji citira Biblijo, da bi pojasnil kako guru prevzame karmo svojega učenca, ko ga sprejme pod svoje okrilje. Angleška verzija Biblije kralja Jakoba (King James Bible) pravi:
“And behold, they brought to him a man sick of the palsy, lying in a bed: and Jesus seeing their faith said unto the sick of the palsy: Son be of good cheer; thy sins be forgiven thee. And behold, certain of the scribes said within themselves; This man blasphemeth. And Jesus knowing their thoughts said, ”Wherefore think ye evil in your hearts? For whether is easier, to say, Thy sins be for-given thee; or to say, Arise, and walk? But that ye may know that the Son of man hath power on Earth to forgive sins, (then saith he to the sick of the palsy) Arise, take up thy bed, and go into thine own house”. And he arose, and departed to his house. But when the multitudes saw it, they marveled, and glorified God, which had given such power unto men.” King James Version of Holy Bible –Matthew Chapter 9:2-8
Biblija, ki jo imamo v slovenskem jeziku ta odlomek zapiše: »In glej, prinesli so k njemu hromega, ki je ležal na postelji. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel hromemu: »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!« In glej, nekaj pismoukov je reklo v sebi: »Ta govori bogokletno.« Jezus pa je spoznal njihove misli in dejal: »Zakaj v svojih srcih hudobno mislite? Kaj je namreč laže reči: »Odpuščeni so ti grehi« ali reči: »Vstani in hôdi«? Ampak da boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe,« je tedaj rekel hromemu: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov!« In vstal je in šel domov. Ko so množice to videle, so se zbale in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno oblast.« (https://www.biblija.net; Mt 9,2-8)
O zares globokem in resničnem pomenu Jezusovih besed, kot so bile izrečene in zapisane v originalu, ne morem razpravljati. Kakor tudi ne o namenu, s katerim se je v Ljubezen pritaknil ohromljujoč strah. A vem, da je tam. Večkrat v življenju sem ga izkusila kot krivdo, tesnobo in paralizarajočo grožnjo pred Božjo kaznijo, ki ji ni mogoče uiti. Kot na videz nepremagljivo oviro pred tem, da bi se lahko Ljubezen, ki jo imam v sebi in Ljubezen, ki jo imajo Paramahamsa Vishwananda, Mahavatar Babaji, Božanska Mati in Oče in vsi, ki so jo dosegli in jo živijo, spojili v eno, v resnico, ki je resnični gradnik nas in sveta, v katerem živimo.
V verziji Biblije Kralja Jakoba, na primer, strah ni omenjen niti z eno besedo. Niti ni posredno zaznati, da bi nanj kaj namigovalo. Preprosto pravi: »Ko so množice to videle, so se čudile (občudovale) in slavile Boga, ki je ljudem dal takšno moč.«
Občudovati, slaviti Boga in se zavedati, da imamo tudi ljudje moč, je vse nekaj drugega, kot je zbati se in imeti oblast. Na nek način je to popoln primer razlike med srcem in umom. Med Ljubeznijo in strahom. Je popoln primer drobnih dveh besed, ki skozi čas lahko ob nenehnem poslušanju pozvročita globoko in široko vrzel med človeškim božje namenjenim potencialom in dejanskim stanjem. Je razlika med izpopolnjenim življenjem, ki širi dobrobit za vse in životarjenjem v bitki za preživetje, ki osiromaši ali uniči vse, kar se znajde na njeni poti.
Paramahamsa Vishwananda pravi: »Resnična narava človeka je biti večno radosten, je postati ta večna radost. Je postati čista Ljubezen.« Z umom, polnim strahu in neresnic, je to nemogoče. Še več, zdi se celo, da je to popolna izmišljotina. A kakor lahko drobna beseda na dolgi rok spremeni resničnost v bitko za preživetje, lahko tudi samo drobec resnične Ljubezni stopi prepreke, zaradi katerih še ne vemo ali pa si ne upamo zaupati, da je to edino resnično.
V mislih se spominjam izjave neke ženske, ki je posvetila svoje življenje služenju Bogu v določeni instituciji in doživela fizično zlorabo, zaradi katere je bila prisiljena uradno izstopiti iz organizacije in se sama znajti naprej. Dejala je, da je bilo še huje od zlorabe dejstvo, da je zaradi strahu, krivde in izobčenja začasno navidez odrezana od svoje edine rešitve – Boga. A je našla pot nazaj in še naprej ali pa še bolj iskreno in predano živi svoj odnos z Bogom. K sreči je poti mnogo, Bog pa en sam. In ker je edina resničnost, vse, kar ni On, s časom, še bolj pa z našo predanostjo resnici in Ljubezni, neslavno propade.
Paramahamsa Vishwananda velikokrat pove, da se lahko danes odločimo za Ljubezen in začnemo ljubiti. Da se z zavedanjem, da vse, kar počnemo, delamo za Boga (in guruja, če ga imamo), spremeni svet iluzije v Božanski svet. Da Bhakti Marga pomeni pot predanosti do Ljubezni, ki jo nosimo v srcih in da smo vsi, vede ali nevede, na tej poti.
Nekje na njej se tudi toliko osvobodimo strahu in priučenih konceptov, da besede razsvetljenih mojstrov dojamemo popolnoma drugače in skozi njih pricurljajo kapljice Ljubezni, po kateri v resnici vsi močno hrepenimo. Resnično že samo besede postanejo kot voda za žejnega v puščavi. In z zaupanjem in ljubeznijo v sebi oaza ni več le privid, ampak dejanska resničnost našega življenja.
Maja
