Jaz sem se je. Nekoč. Danes se je ne več. Danes mi čantanje pomeni srčno-duhovni čas, ki je kot češnja na torti mojega vsakdana. Ki ni vedno dober kot torta, da se razumemo. Ampak čantanje pa skoraj vedno je.
Čantanje mantre je po moji izkušnji mali čudež, ki je na voljo vsem in ga vedno nosimo s seboj. Umirja čustva in um, pelje nas v srce, napolni nas z visoko vibracijo, ki ohranja zdrav duh v zdravem telesu in še in še… s čantanjem lahko dobesedno preusmerimo tok še tako napornega dneva v bolj znosno različico. Preverjeno. Ker naš um, ki preko misli in tudi hormonov močno kroji naše doživljanje življenja, popelje v mir, namesto v zakleti krog skrbi, strahov, adrenalina, žalosti in podobnega. Več kot čantamo, bolj kot se osredotočimo pri čantanju, bolj se nam začnejo razkrivati nepoznane globine mantre in tudi nas samih. Naš um se prične umirjati in ko presežemo neko točko, samodejno teži k umirjenemu stanju, ki prevladuje tudi, ko smo zaposleni z vsakodnevnimi aktivnostmi.
Sama sem prejela mantro OM NAMO NARAYANAYA, ko sem bila iniciirana v Atma Kriya Yogo. Na začetku nisem bila kaj dosti pozorna nanjo. Ponavljala sem jo bolj mehansko kot ne in to je bilo vse. S poglabljanjem in vedno večjim zavedanjem, da moja duhovna praksa ni nekaj, kar počnem, ampak nekaj kar je dejansko del mene in postaja vedno bolj živo in resnično. Vzporedno s tem, ko prakso izvajam vsak dan, se je nekaj zgodilo. Vsakič, ko sem hotela bolj iskreno in globlje čantati, je iz mene privrel strah, ki si ga nisem znala pojasniti. Pred tem ga v življenju nisem občutila, zdaj pa je bil tu. Cmok v grlu in neprijeten občutek v drobovju. Ko sem se v mislih soočila z njim, se je pokazal kot zmes strahu pred življenjem v vsej njegovi raznolikosti. Strah me je trpljenja, fizične bolečine. Strah me trpljenja mojih bližnjih, njihove smrti, mojega življenja z izgubo, nesrečo, z vsem nad čimer nimam nobenega nadzora. Strah me je zares spustiti zapore, za katere mislim, da me varujejo in se v celoti predati.
V mislih sem prosila Paramahamso Vishwanando, naj mi pomaga zbrati pogum in po nekaj vzpodbudnih besedah moža, sem se odločila, da si upam. In sem si. Prvi dan sem se vsedla in čantala nekaj krogov. V sebi in okoli sebe sem začutila identično vibracijo, kot sem jo čutila v Indiji, ko so mi vrele solze sreče in sem se z vsem, kar sem, počutila, kot da sem po dolgem času končno doma. To me je ohrabrilo, čeprav sem v Indiji videla, da smo na Zahodu, za razliko od njih, zelo obvarovani, da bi resnična vibracija življenja – ki vsebuje tako rojstvo kot smrt – v resnici prišla do nas.
Naslednji dan sem med vožnjo po mirni podeželski cesti začutilo željo, da bi začantala mantro. Srce se je vzradostilo, a ko sem odprla usta, sem ostala brez glasu. Moj um je zdrvel v stampedo strahu, srce mi je začelo hitreje biti, s potnimi rokami sem držala volan in mrzlično razmišljala, kaj naj storim. Ali si upam preseči gmoto strahu in se predati vsemu, kar pride. V tem me je preblisnil spomin na Paramahamso Vishwnando, na Mahavatarja Babajija in ostale Mojstre, ki so prisotni v mojem življenju. Spomnila sem se na spodbudne besede mojega moža in na mojo srčno željo, da zaživim vsaj malo bolj svobodno, brez bremen strahu in teže življenja. Na debelo sem pogoltnila slino, še trdneje zgrabila za volan in na glas pričela čantati. Ko sem tretjič izrekla mantro, me je po levi začel prehitevati avto, ki ga še malo prej ni bilo niti videti v vzvratnem ogledalu, iz grmovja so pred avto skočile štiri ogromne srne, znašla sem se v popolnem kaosu.
Ne vem kako, a vse štiri srne so se uspele izogniti obema avtomobiloma, gospod me je prehitel in iznenada ustavil sredi ceste, a njemu sem se uspela izogniti jaz. V šoku od silovitega preobrata, sem peljala naprej in iskala prostor, kjer se lahko ustavim. Pa mi ni bilo treba. Dobrih petdeset metrov naprej me je ustavila policija in mi izrekla mastno kazen, ker sem prekoračila omejitev za 13 kilometrov. V tistem času sem zaradi zmanjševanja stroškov podjetja ravno ostala brez službe, kazen se mi je zdela vrtoglavo visok udarec za že tako skromen proračun. Vse zavore so popustile, začela sem jokati kot otrok. Policaji so za vsak slučaj naredili še preizkus alkoholiziranosti, ki je pokazal 0 promilov.
Ko sem za silo nehala ihteti in so se čustva in misli umirjale, sem se odpeljala domov. Bila sem hvaležna, da sva midva z gospodom in srne ostale cele. Svojo zgodbo sem spisala v kolumno in z njo zaslužila za del kazni. Mantro od takrat brez vznemirjanja čantam vsak dan. Ko jo, zunanji svet bledi in v sebi čutim širok mir, prijetno ščemenje, prebujanje radosti do življenja samega in ljubezen. Čutim, da sem na varnem. Čutim, da sem na dobri poti domov in da nisem sama. Razumem, da včasih v življenju potrebujemo viharje, da se jih nehamo tako bati. Da niso tu zato, da nas potolčejo, ampak da nas povzdignejo v upanju in zaupanju do sebe in življenja. Kdo bi si mislil, da je vse to na drugi strani strahu?
Paramahamsa Vishwnanda pravi, da nad življenjem nimamo nadzora in ga nikoli ne moremo imeti. Lahko pa ga imamo nad sabo. Da krepimo svoj center, kjer smo vedno manj odvisni od zunanjih okoliščin in znamo v sebi pustiti, da bivamo v Božji Ljubezni, ki je tudi naša lastna, namesto v vedno spreminjajočem se svetu materije. Še več. Pravi, da lahko v času Kali Yuge, ki je znana kot najtemnejši čas človeštva, že samo s ponavljanjem Božjega Imena, mantre, dosežemo popolno osvoboditev od okov materialnega življenja.
Moj notranji glas in izkušnja življenja mi govorita, da je to živa resnica. Da sem naveličana nenehnih preobratov, ki mi krojijo doživljanje življenja. Da raje čantam, kot skrbim ali sem v stiski zaradi stvari, nad katerimi nimam nadzora. Da si želim nekaj več od tega in da si – zdaj, končno upam. Vedno bolj. OM NAMO NARAYANAYA.
Maja
