Odkar sem začel svojo duhovno pot, se spomnim, da sem vedno hotel spremeniti svet,
vse, kar se je dogajalo okrog mene, je bilo narobe: kako se ljudje obnašajo, kako se vedemo drug do drugega,
kako se obnašamo do narave, vse me je začelo motiti in takrat sem se odločil, da imam samo jaz prav in da samo jaz vem, kaj delam,
vsi ostali nimajo pojma.
In to je ena izmed nevarnosti duhovnosti… misliš, da veš boljše, ker ostali so… saj veš… ujeti v materialnem svetu
in ne vidijo to, kar vidiš ti, zato si boljši in bla bla bla…
Mislim, da ljudje pridemo do te točke v življenju, ko vidimo, da nekaj kot kolektiv ne delamo prav…
in ponavadi se obrnemo v čisto drugačno smer, naj bo to aktivizem, naj bo to javno blatenje določenih organizacij
in ljudi, ki delajo škodo… in to je prvi instinkt… reagiramo na ‘’prvo žogo ‘’ kot bi rekli v Mariboru.
Spomnim se, da takoj, ko sem spoznal oziroma ugotovil, da se kot vegan počutim dosti bolje,
sem začel vse okoli sebe siliti, da postanejo vegani in če me niso poslušali, sem se obrnil stran zato, ker ‘’jaz vem najboljše’’.
In to je bila moja realnost, iluzija, v kateri sem živel, česar takrat nisem razumel, da sem se boril proti nečemu z istim orožjem,
torej proti nasilju sem se boril z nasiljem, proti agresiji sem se boril agresiven: ‘’klin s klinom’’ tipično mariborsko bi rekli.
In seveda nikogar nisem v nič prepričal, v bistvu je bil efekt ravno obraten.
Kot zakleto, več sem govoril, kaj kdo mora delati, bolj so delali nasprotno…
Dokler nisem v neki točki dojel, da se zaletavam v zid in namesto da bi v duhovnosti našel mir,
sem našel še več agresije, vznemirjenosti in jeze. Spomnim se, da sem imel dovolj.
Začel sem meditirati in na vse načine poskušal nadzorovati um, poskušal spraviti vso to jezo in vse, kar je ‘’narobe ‘’ iz sebe.
Seveda, še vedno me je zaneslo in še vedno sem očetu spustil par ‘’grenkih’’, ko sem ga videl rezati klobaso.
Ampak počasi sem začel prakticirati in nehal pridigati, kaj je dobro za ljudi in kaj ne…
Počasi sem začel sprejemati svoje nepopolnosti in kasneje nepopolnosti drugih.
To je pripeljajlo do stopnje, ko nisem hotel več spremeniti nobenega, in tega se spomnim kot enega izmed bolj osvobajujočih občutkov…
In kaj je ironično, da ko nisem hotel več spreminjati ljudi, takrat so se dejansko začeli spreminjati
in to je bila za mene lekcija, ki si jo vedno poskušam zapomniti.
Ne moremo spremeniti nobenega… razen sebe in svoje prespektive.
I won’t lie…proces je zapleten, moramo iti čez milijon emocij in negativnih misli.
Sprejeti aspekte sebe, za katere se nam ni sanjalo, da obstajajo. Ampak na koncu je vredno.
Še vedno hočem spreminjati svet, ampak za razliko od nekaj let nazaj, sem začel spreminjati sebe … in zaenkrat je tukaj več kot dovolj dela.
Svet lahko počaka.
Jagatpathi Das Ananda
