Doma. Z zadnjim Gooptijem sem nazaj in vse je čisto drugače, kot ko sem šla. In razlika med tam in tu se je zame zgodila v manj kot enem dnevu. Tam, v srcu, v Vrindavanu smo še skupaj plesali, peli Božje Ime in se objemali (pa tudi kašljali, da se je Guruji pošalil, da nas ne bodo spustili na letalo). Zjutraj na letališču pa sem se že počutila precej nenavadno,  ves čas z občutkom, da me namerava nekdo operirati. In ko sem dremala na letalu, sem ob odprtju oči in ob pogledu na zamaskirane obraze vsakič znova doživela blažji pretres. Tako da sem se poigravala z mislimi, kakšne bi bile videti Armani maske in kakšne Adidas in kakšna oblačila bi bila v skladu s temi maskami… Čakajoč na Goopti, sva se s sopotnico še smejali, resda rahlo histerično, ko sva zaradi mojega dramatičnega kašlja bili čisto sami v enem koncu čakalnice. (Dokler ni prišla reprezentanca, po videzu sodeč gimnastična in po govoru madžarska, ki naju je kar preplavila.) Potem ko sva še dodatno uro in pol čakali na potnico, ki je prihajala iz Španije, namenjena v izolacijo, me je vožnja domov že spominjala na Aškerčevo ‘Ponočno potnico’. Tudi sedela je tako nepremično vzravnano in brez besed, vitka in visoka. Prav takšno sem si jo kot majhna predstavljala ob besedah: ‘a potnica pozna, velika in grozna z brodnikom v njem tiho sedi’. Najbrž njen obraz ni bil tako strašen, a z masko… ‘živ človek si ali si duh…’  Voznikov mir mi je bil v veliko olajšanje. Ne zaradi strahu, zaradi neke splošne napetosti, resnosti, ampak zaradi situacije, v katero se nisem mogla tako hitro umestiti.

In kakšno zvezo ima to z Bhakti Margo? Ja, tukaj sem znova na točki, na kateri se znajdem vsakič, ko želim razložiti svojo vero, ki pravi, da se nič ne zgodi zunaj Božje Volje. Ker se vse začne in konča pri vprašanju: ‘Kaj pa trpeči otroci?’ In tukaj je za nekoga, ki ne zaupa v Boga, vse dosti preveč boleče. Zato si mislim, da je zdaj čas, ko naj svoja prepričanja zadržim zase in preprosto sprejmem človeški strah. (Seveda upoštevam vsa pravila o čim večji izolaciji in introvertiranem kašljanju.) Zavedam se, da ta naša pot ni enostavna in da je brez Njegove Milosti na njej najbrž skoraj nemogoče vztrajati. Globoko hvaležna za to Ljubezen, za katero sem tako prosila, vsakič ko se mi je srce zaprlo. Ker je to edino, brez česa res ne morem živeti.

Sprejmem, da stojimo na dveh bregovih in da se zdaj najbolj vidi ta razlika, med živeti zase in živeti za Boga.

Je kraj, kjer ima vsak šofer rikše vsaj Krišno nekje nalepljenega ali zibajočega se, in je kraj, kjer imajo ljudje težavo napisati besedo Bog z veliko začetnico. In razlika je neopisljiva.

Dodatek:

Zdaj je tudi Indija že globoko v izolaciji. Zdaj so tudi njihovi templji prazni. In marsikoga se je polastil strah, sploh pred “belimi”. Zdaj je tudi njihova vera na preizkušnji.

Harini Dasi