O Vrindavanu pravzaprav nisem vedela kaj dosti. Pojavil se je kot sanjska podoba, od nekod je odzvanjalo ime, skrivnostno zavito v hrepenenja, pričakovanja … in se v štirih letih izkristaliziralo do dosegljivega romarskega središča, katerega vrata mi je odpiral duhovni učitelj Paramahamsa Sri Swami Vishwananda.

Kot zagnana umetnostna zgodovinarka sem si lani, ko se je razširila novica o romanju, velikopotezno predstavljala, kaj vse bom pred potjo preštudirala, da bom ustrezno pripravljena. Potem se mi je po večmesečnih službenih, zdravstvenih, finančnih in družinskih vrtiljakih odhod dejansko potrdil šele v zadnjem tednu. Zares dragoceni in koristni so bili predvsem nasveti izkušene prijateljice tik pred zdajci: poveži se z Njim, pripravi se na umazanijo, ne nosi očal, obuj preproste natikače … in še kaj. Ja, saj tako hudo pa spet ne more biti, sem sama pri sebi vsevedno potegnila črto, medtem ko sem zapirala zadrgo natlačenega kovčka.

Če je bilo spoznavno srečanje s prebujajočim se Vrindavanom še simpatično mehko, rahlo zamegljeno, je bil prvi večerni bosonogi sprehod do glavnih templjev brutalni izziv še za vsa druga čutila in miselne predstave. Nepopisna gneča ljudi v templjih in pred njimi, hrup, strupeni oblaki barv, smeti, smrad in revščina na ulicah so mi rušili vse utopične ideale o mestu, kjer domuje Krišna. V templju sem se znašla sredi ogromnega vala hrepenečih romarjev, ki so se v želji po ujetju Božanskega pogleda, v sunkih premikali proti Božanstvu, zdelo se je, da neodvisno od lastne volje. V trenutku, ko sva se bili s prijateljico primorani ločiti, me je popadla panika, da drenjanja ne bom preživela. Ujeta v strahu, sem se naposled prepustila  množici, ki me začuda ni zmečkala, pač pa potisnila k stranskim vratom, temnim ulicam in zavitim stopniščem, sredi katerih nisem več prepoznavala markacijskih praporov in niti približno vedela, kod vodi prava pot. Vdana misli, da se bom pač očitno že prvi dan izgubila, sem se nekako znašla ob izhodu, na povsem drugi strani (istega?) templja in izza vogala fasade me je prijela znana prijateljičina roka ter me usmerila nazaj v varni tok naše skupine. Dinamično kroženje po templjih se je sklenilo že v mraku in ko smo se spuščali po stopnicah proti živahnim vrindavanskim ulicam, nas je na vpadljivi točki čakal Učitelj. Mirno je stal tam, kot Dobri Pastir, ki skrbno varuje svojo čredo. To je bila uvodna vrindavanska lekcija prepuščanja in zaupanja.

Naslednje jutro nas je Guruji vprašal, kdo je prvič v Vrindavanu in sploh v Indiji. Kar nekaj rok se je dvignilo. Prešteval nas je s pogledom in prizanesljivo ugotavljal, da smo uspešno preživeli kulturni šok prvega dne. Centrifuga mojih misli se je le počasi ustavljala, pritisk v glavi je popuščal. Milo rečeno, ja. Na vprašanje, kaj pomeni loka, sem brihtno mentalno odgovarjala: prostor (saj poznamo tudi Slovenci Škofjo in še kako drugo Loko, kar kaže na jezikovne sorodnosti med slovenščino in sanskrtom). Experience je sledila Gurujijeva razlaga, ki mi je gubala čelo, a se je kasneje izkazala kot napoved desetdnevnega vpijanja in ponotranjanja svetih krajev, ki smo jih skupaj z Njim obiskovali. Ko odkrivaš Vrindavan z razsvetljenim Mojstrom, prostora pač ne moreš razumeti z umom in tudi doživetja se kmalu obrnejo iz zunanjosti v notranjost. Najbrž je zato težko enoznačno povzeti Vrindavan. Vseh imen templjev in Božanstev ne bi znala niti našteti, kaj šele natančno opredeliti in razložiti, sploh pa ne po dnevih, ki so se zlepili v celoto, ostala pa bodo občutenja, doživetja, učenja, povezana z določenimi kraji.

Ko mesec dni po vrnitvi iz Vrindavana obujam spomine, mi v notranjosti zatrepeta. Preplavi me občutek sreče, sladkosti, hvaležnosti. Drobec Vrindavana se je zasidral v srcu in tam čaka, da ga ponovno obiščem. Zdaj to ni več tako težko. To je tisto očem nevidno Gurujijevo darilo, izkušnja Božanskega prostora v srcu. Guruji nas je na romanju po Svoji milosti vodil pred številna Božanstva, odklepal srca in v nas vsadil semena izkušenj, da bi lahko nekoč (u)videli. Karantenski čas je v resnici dobrodošel mir, ko lahko postopoma odvijamo ta Gurujijeva darila. Vsakič znova sem Mu hvaležna za nova učenja in spoznanja. Pred nekaj dnevi me je doseglo še Njegovo sporočilo, ki več kot strne namen in cilj vrindavanskega romanja.

“Vrindavan je dežela, kjer se očistiš ponosa, kjer se prečiščuje ego. Ponižnejši, ko si, bolj se ti Gospod razodene.”

Paramahamsa Sri Swami Vishwananda

PS.

Hja, kljub opozorilom sem domov prišla brez tevic, zadnji dan pa mi je med vožnjo z rikšo opica ukradla še očala :-0 Nauk zgodbe: Poslušaj in upoštevaj nasvete!

Madhumati

X