V najstniških letih sem tri noči zapored sanjala tako nenavadne in žive sanje, da se jih do tega dne spomnim z vsemi podrobnostimi. Vse tri so nosile sporočila o moji poti skozi življenje z velikim poudarkom na iskanju resnice.

Tretjo noč sem sanjala, da hodim po cesti, ki jo je od obzorja do obzorja obdajala sama ravnina, ki je bila sumljive rdeče oranžne barve. Ko sem pogledala bližje, sem v grozi ugotovila, da je od ceste do obzorja polno razkosanih človeških trupel, ki ležijo v lastnih tekočinah in krvi. V še večji grozi sem se zavedla, da so razen mene vsi ostali ljudje mrtvi. Da se je zgodila apokalipsa, da je prišel konec sveta. Začela sem pospeševati korak, preveval me je smrtni strah in panika. V tem pa se je pod mojimi nogami začela razpirati zemlja in lahko sem čutila in videla naraščujočo lavo, ki se je dvigala na površje. Hitreje kot sem tekla, bolj je naraščal strah, panika, obup in večje so postajale razpoke, ki sem jih z velikim naporom preskakovala, da bi ostala živa. Čez nekaj časa take agonije mi je začelo postajati jasno, da ne bom zdržala dolgo. Tekla sem na vso moč, pa še vedno prepočasi. Razpoke so postajale vse širše in z zadnjimi atomi moči sem za las uspela ujeti drugi breg razpoke. V trenutku, ko sem se sredi skoka sprijaznila, da ne morem več in da je to moj zadnji skok, sem čutila, da sem z ramo zadela v nekaj trdnega. Ko sem dvignila pogled, je ob meni stal moški, ki ni pripadal nobeni poznani rasi človeške vrste, ampak je izgledal kot mešanica vseh. Oblečen je bil v podobne obleke kot jih vidimo pri indijskih svetnikih, pa vendar niso bile čisto takšne. Imel je zelo dolge črne lase in po občutku sem vedela, da pripada vsemu človeštvu. V tem se je na drugi strani pojavil še drug moški, ki je bil podoben prvemu. Brez besed sta me obrnila okrog moje osi in potisnila nazaj po poti, po kateri sem prišla. A tokrat je bilo vse drugače. Brez kančka strahu, polna ljubezni in blaženosti ter najpomebneje – zavedanja, da ni nič narobe, ampak je vse tako, kot je prav, sem hodila po isti poti, ki me je prej spravljala v smrtni strah in obup in čutila sem samo varnost, blaženost in brezpogojno ljubezen do celotnega stvarstva.

Od opisanih sanj do danes je minilo mnogo let. Vmes se je zgodilo življenje. Življenje, ki z nedoumljivo natančnostjo ustreza simboličnemu in tudi dobesednemu jeziku iz sanj. Življenje, ki je doživelo svoj vrhunec pravzaprav takrat, ko je doseglo svoje dno. Tako kot v sanjah. Takrat sta prišla, eden za drugim – Sri Mahavatar Babaji in Pramahamsa Vishwananda.

Takrat sem imela prekrasno mlado družino, življenje se je odvijalo proti uspešnosti, rada sem živela in neumorno sem sledila duhovnemu dele sebe, ki nikoli ni dvomil v obstoj Boga in mi je razkrival skrivnosti vsega, kar obstaja in vsega, kar se mi je pripetilo v življenju. Nato pa se je, praktično čez noč, vse z bliskovito naglico sesulo v popolno nasprotje, v nič. Mnogo dogodkov je bilo tako čudaških in neverjetnih, da se jim še danes malo čudim. Pa naj gre za pomote v državnem sistemu, medicinske stvari, ki »se ne bi smele zgoditi« ali raznorazna »naključja«, ki resnično mejijo na nemogoče. Z možem sva takrat lahko samo opazovala nedoumljive preobrate in upala na dober konec. Nato pa je mož nenadoma zbolel in več let nihal med življenjem in smrtjo. Izgubila sva prihodke, rubežniki so trkali na vrata, družinski proračun za 4-člansko družino je bil 2 evra na dan. Moja dva otroka, pes, maček in meditacije so bili moja motivacija v življenju. Iz nenadnih in nepojasnenih zdravstvenih razlogov sta eden za drugim umrla še maček in pes.

Vedno težje sem opravljala vsakodnevna opravila in na koncu zdrsnila v globoko izgorelost in spoznanje, da ne morem več. Vedela sem, da mi ne more pomagati več nihče drug kot samo Bog. Tudi če bi se mi materialno stanje izboljšalo, mi to ne bi moglo povrniti do konca izčrpane volje do življenja samega. Na fizičnem, čustvenem, mentalnem in energetskem nivoju sem pogorela. Moja najgloblja baterija, iz katere prihaja življenje, je bila skoraj popolnoma prazna. Začele so se prve fizične težave, bila sem zavita v strah in paniko in soočena z razumevanjem, da nimam nikakršnega nadzora nad usodo, ki sem ji priča. 

Začuda sta bila otroka kljub vsemu razposajena in otroško ljubezniva, kot vsi otroci, ki jim ni nič hudega na svetu. Ampak kljub temu sem vedela, da če se v kratkem ne zgodi preobrat navzgor, tudi onadva ne bosta mogla ostati nezaznamovana z izkušnjo svoje matere in očeta. V tej stiski sem se obrnila na Boga s prošnjo, naj reši vsaj njiju, če že jaz ne morem živeti bolj »normalnega« življenja.

Zvečer sem na mail prejela vabilo knjižnice na brezplačno meditacijo v njihovih prostorih. Mislila sem si, da bi bilo dobro iti med ljudi in vsaj za trenutek pozabiti na vse, kar je brez milosti pritiskalo name in moje najdražje. Takoj, ko sem vstopila v prostor, se je vsa moja pozornost mimo moje volje usmerila v neko sliko, ki je med mnogimi drugimi slikami stala na mizi, okrašeni s cvetjem in svečkami. Čisto brez dvoma sem vedela, da človek na sliki gleda naravnost vame. Nekaj časa sem strmela nazaj in ugibala, kaj se dogaja. Temu je sledil uvodni nagovor, meditacija, jaz pa sem bila ves čas kot prikovana v zavedanju, da me tisti človek na sliki ves čas gleda in obdaja s svojo prisotnostjo. To je bila prijetna in zelo nevsiljiva pozornost. Po zaključku sem voditelja vprašala, kdo je na sliki. Zamahnil je z roko, kot da je nepomembno in zamomljal, da nek indijski svetnik. To me ni zadovoljilo, zato sem odkorakala naravnost do slike, se zazrla vanjo, se zahvalila in vprašala, kaj hoče od mene. Namreč, občutek je bil čisto enak, kot da bi imela opravka s človekom iz mesa in kosti. Na moje veliko presenečenje, ko se je vsa moja pozornost samodejno usmerila na sliko nekega indijskega boga, ki je bil na sliki poleg, je ta slika je z okvirjem vred pričela zelo očitno poskakovati na mestu. Od osuplosti mi je vzelo sapo in presenečeno sem se ozirala okrog sebe in iskala kakršnokoli logično pojasnilo za sliko, ki poskakuje sama od sebe. Seveda ga ni bilo. Slika je bila v lesenem okvirju, zaščitena s steklom. Ni bila prav majhna in ni se samo malo zibala, ampak poskakovala naravnost navzgor in dol, kot bi jo nekdo držal in z njo tolkel po mizi.

Nisem vedela, kaj naj si mislim, a ko sem prišla domov, sem odprla računalnik in v google vpisala »indijski svetnik«. Takoj sem ga našla. To je bil Sri Mahavatar Babaji, skrivnostni in starodavni indijski jogi, poznan tudi kot učitelj učiteljev. Iz svoje ljubezni do človeštva se je zavezal, da bo ostal v telesu na zemlji, dokler se ne bo zadnji človek osvobodil okovov materialnega sveta in spoznal, da je del enega Boga, ki je ustvaril vse, kar obstaja. Mojster, ki ne pripada izrecno nobeni rasi in religiji. Mojster, ki uči, da smo vsi eno in vsi na poti spominjanja, da smo ustvarjeni iz ljubezni in da se tja tudi vračamo. Mojster, ki je, kakor sem izvedela kasneje, tudi Guru Paramahamse Vishwanande, kateremu je predal svete tehnike Atma Kriya Yoge, ki nas podpre v transformaciji uma, da lahko pridemo nazaj v svoje resnično srce, kjer spoznamo, kdo v resnici smo, kaj delamo tukaj in kam gremo. V srce, ki vse ve in razume in s tem konča naše nenehno iskanje, trpljenje in neizpolnjenost. Mojster Paramahamsa Vishwnanada zase pravi, da je tu enostavno zato, da odpre srca ljudi, da lahko ponovno začutijo resnično ljubezen. V praksi se je izkazalo, da pot do srca ni tako enostavna, a že takrat sem vedela, da je vse to tisto, za kar sem globoko v sebi vedela, da je zame edina pot s srečnim koncem. Pravzaprav, da je edina pot, ki zame sploh obstaja. Ampak vse to in še marsikaj sem izvedela kasneje.

Tistega večera sem se kot klop oprijela ponujene roke Sri Mahavatarja Babajija in indijskega Boga s poskakujoče slike, za katerega sem kar na pamet določila, da je Šiva. Če povem po pravici, so se mi na slikah zdeli vse tako zelo podobni, da sem pač izbrala tistega, ki je bil omenjen v zvezi z meditacijo. Od takrat naprej sem se pred meditacijo in tudi sicer vedno obrnila na njiju in zelo počasi sem začutila, da je neusmiljena usoda, proti kateri sem bila poprej popolnoma nemočna, pričela izgubljati svojo moč. Malo po malo se je spreminjala moja notranjost in zunanje okoliščine. Ravno v pravem razmerju, da sem dojela, da je čisto zares mogoče, da v svoji notranjosti ostajamo v ljubezni in radosti ne glede na zunanje okoliščine. Velikokrat sem skozi dan začutila val ljubezni in podpore, ki je prišel od kdo ve kje in po katerem sem imela več volje, poguma in upanja, da bo vse v redu.

Kasneje sem opravila tečaj Atma Kriya Yoge in pričela spremljati učenja Paramahamse Vishwanande. Na dogodkih slovenske Bhakti Marge sem spoznala druge ljudi, ki z delom in predanostjo na tečajih in dogodkih omogočajo lastno izkušnjo Božanskega vsem, ki jih to zanima. Čisto brez kančka dvoma lahko rečem, da mi je vse to spremenilo življenje. Na bolje. Če pogledam iz točke dna, na nepredstavljivo bolje – tako zelo, da bi se mi takrat to zdelo nemogoče.

Pa očitno je mogoče. Sem živi dokaz, da je tako. Iskreno lahko povem, da je to bila najtežja stvar, ki sem jo naredila v življenju. Najtežja zato, ker sem se soočila z lastnim nezaupanjem in strahom pred resnično ljubeznijo. Ko sem jo začutila v sebi, sem vedela z vsem bitjem, da je to tisto pravo. Hkrati pa tudi, da me od nje ločuje velikanska gora izkušenj, mišljenj in čustev, ki hočejo dokazati, da resnična ljubezen sploh ne obstaja, če pa že, pa ni takšna, da mi želi vse najboljše.

Zato sem z velikim naporom vedno znova iskala ponujeno roko in vse, kar mi je omogočalo, da sem se sploh začela postavljati na noge in hoditi naprej. Zato, ker je v meni nenehno odmevalo: »Ne odnehaj!«. Najprej zato, ker mi je šlo za življenje, nato zato, ker je ta ljubezen, ki jo še kar spoznavam, nekaj najbolj resničnega in najlepšega, kar sem spoznala v življenju. In bi rada vedela več. Rada bi celo nekega dne postala prav takšna ljubezen. Potem bo moje življenje res sanjsko.

Morda je takšno že sedaj. Paramahamsa Vishwananda in Sri Mahavatar Babaji sta postala ljubljena, fizično neprisotna, člana naše družine. Božanska Ljubezen, ki jo utelešata in neutrudno širita po svetu, bolj kot življenje, spreminja človeka samega. Tako da se od znotraj začne v živo spominjati, kaj je resnično pomembno in kaj ima trajno vrednost in si upa to tudi živeti. Da se začne spominjati in upati zavedati, da je Ljubezen v resnici tisto, kar poganja življenje in čisto nič drugega.

Maja

X