Razmišljala sem, koliko bom morala še napisati, preden bom prišla do Zdaj. Ne do tistega ‘bodi tukaj zdaj’, ki ga je uporabljal moj prvi. (Joj, kako sem bila izgubljena, kako me je mučil tisti ‘bodi tukaj zdaj’, predvsem, ker me je zanimalo, kje je bil on prej). Kakšna pot je bila to, od tistega strašnega, do tega, današnjega ‘bodi tukaj zdaj’. Toliko preskokov, ki se jih sploh ne da razložiti drugače kot z Božjo Milostjo.
Ja, z resnično Božjo Milostjo. Kot na primer tistega leta 2000, ko sem bila slučajno (za te, ki še verjamete v slučaje) v Fatimi, resničnem, svetem kraju, na Portugalskem. Bila sem tam, ‘slučajno’, ker je nekdo želel prižgati svečo in očetu nekaj prinesti. Brezverka, sem pomanjkljivo oblečena stala pri vhodu in čakala, da se vrne, ko zaslišim, kako mi Marija tam visoko zgoraj na zvoniku reče: ‘ Božja Milost obstaja.’ V mojem jeziku, ki ga je nekaj v meni razločno slišalo. Hotela sem racionalno poiskati vir tega glasu, upajoč, da je to moja glava, ki se nekaj gre – a se ni izšlo. Solze, tresavica, kaos – rekla mi je namreč tudi, naj poljubim tla in tega si takrat sama nikoli ne bi rekla… bolj malo se spomnim, kaj konkretno se je še dogajalo, vem le, da po tistem nisem bila več ista. (Me pa zanima, kaj so videle ciganke, ki so se baje zbrale okrog mene in me opazovale.) Božja Milost je prišla blago, s petjem ženic nekje v ozadju… in ostala. Fatimska Marija me je namreč kmalu peljala k svojemu Sinu. Tja sem prišla vsa obtežena z občutki krivde, ki so se počasi raztapljali v skupnih solzah olajšanja. Ker Jezus ne govori o grehu, ampak o odpuščanju. In marsikdo si sam jemlje možnost, da bi odvrgel breme, ker verjame v kazen. Bila sem najdeni Izgubljeni sin. In to so bili moji prvi koraki na poti do Njega.
Tako sem razmišljala ob prvem pisanju. Danes se mi zdi, da je to zadnja pomembna stvar in da mi ni treba povedati nič starega več. Bila sem pač nekdo, ki ga ta svet ne zanima preveč in ki čaka, da življenje mine… brez razmišljanja, kaj in če sploh kaj bo potem. Ker slabše skoraj ne more biti…
In potem od Fatimske Marije do Maha Lakshmi v nekaj srednje velikih korakih. V naslednjem pisanju naredim prvega.
HariniDasi
Razmišljala sem, koliko bom morala še napisati, preden bom prišla do Zdaj. Ne do tistega ‘bodi tukaj zdaj’, ki ga je uporabljal moj prvi. (Joj, kako sem bila izgubljena, kako me je mučil tisti ‘bodi tukaj zdaj’, predvsem, ker me je zanimalo, kje je bil on prej). Kakšna pot je bila to, od tistega strašnega, do tega, današnjega ‘bodi tukaj zdaj’. Toliko preskokov, ki se jih sploh ne da razložiti drugače kot z Božjo Milostjo.
Ja, z resnično Božjo Milostjo. Kot na primer tistega leta 2000, ko sem bila slučajno (za te, ki še verjamete v slučaje) v Fatimi, resničnem, svetem kraju, na Portugalskem. Bila sem tam, ‘slučajno’, ker je nekdo želel prižgati svečo in očetu nekaj prinesti. Brezverka, sem pomanjkljivo oblečena stala pri vhodu in čakala, da se vrne, ko zaslišim, kako mi Marija tam visoko zgoraj na zvoniku reče: ‘ Božja Milost obstaja.’ V mojem jeziku, ki ga je nekaj v meni razločno slišalo. Hotela sem racionalno poiskati vir tega glasu, upajoč, da je to moja glava, ki se nekaj gre – a se ni izšlo. Solze, tresavica, kaos – rekla mi je namreč tudi, naj poljubim tla in tega si takrat sama nikoli ne bi rekla… bolj malo se spomnim, kaj konkretno se je še dogajalo, vem le, da po tistem nisem bila več ista. (Me pa zanima, kaj so videle ciganke, ki so se baje zbrale okrog mene in me opazovale.) Božja Milost je prišla blago, s petjem ženic nekje v ozadju… in ostala. Fatimska Marija me je namreč kmalu peljala k svojemu Sinu. Tja sem prišla vsa obtežena z občutki krivde, ki so se počasi raztapljali v skupnih solzah olajšanja. Ker Jezus ne govori o grehu, ampak o odpuščanju. In marsikdo si sam jemlje možnost, da bi odvrgel breme, ker verjame v kazen. Bila sem najdeni Izgubljeni sin. In to so bili moji prvi koraki na poti do Njega.
Tako sem razmišljala ob prvem pisanju. Danes se mi zdi, da je to zadnja pomembna stvar in da mi ni treba povedati nič starega več. Bila sem pač nekdo, ki ga ta svet ne zanima preveč in ki čaka, da življenje mine… brez razmišljanja, kaj in če sploh kaj bo potem. Ker slabše skoraj ne more biti…
In potem od Fatimske Marije do Maha Lakshmi v nekaj srednje velikih korakih. V naslednjem pisanju naredim prvega.
HariniDasi
