Moja duhovna pot se je začela s popolnim zlomom na vseh  življenjskih področjih: ljubezni, poslu in zdravstvenem stanju.

Z lahkoto bi temu rekli Murphyjev zakon, ko ti gre vse navzdol… Padec je bil boleč, jama pa zelo globoka in temna. Ko sem bila na dnu, sem se spraševala o smislu življenja in nato ugotovila, da kljub temu, da imam vse, o čemer mladi dandanes sanjajo: hišo, družino celo hišne ljubljenčke, nisem našla sreče, ki sem jo iskala. Nič od tega me ni izpopolnilo. Takrat sem začela z iskanjem brezpogojne ljubezni. Tisti notranji klic, ki je prišel iz globine srca po iskanju nekoga, ki bi me resnično brezpogojno ljubil, sprejel takšno, kot sem.  Začela sem hoditi po duhovni  poti, ki me je najprej pripeljala do učenja zdravljenja s pomočjo bioenergije. Ko to ni bilo dovolj, sem se začela udeleževati  številnih delavnic, ki so me pritegnile, nekatere od njih pa sem celo sama organizirala. Delavnice so bile namenjene  vsem duhovnim iskalcem, ki so bili na poti iskanja resnice. Preizkusila sem skoraj vse, kar ponuja “New Age” duhovnost, pa moram priznati, da nisem našla tega, kar sem iskala. Počutila sem se osamljeno in iskala dušo, s katero bi se  povezala.

Prišel je trenutek, ko sem dobila povabilo na festival “Just Love”, ki ga vsako leto organizirajo v ashramu Swamija  Paramahamse Vishwanade v Nemčiji. Preden sem se odpravila na pot proti ashramu, sem ponoči molila k  Mahavatarju Babajiju, da me poveže z gurujem v upanju, da bi lahko bili vsi naslednji dnevi mojega bivanja v ashramu v navzočnosti guruja, kjer bi ga lahko bolje spoznala, se morda kaj naučila. Če bi mi takrat kdo povedal, kako velik je moj ego, bi se morda o tem celo prepirala z njim. Moje molitve so se izpolnile in imela sem privilegij  iti skozi gurujeva učenja, vendar ne na način, kakršnega sem si sama predstavljala. V ashramu sem opravljala sevo v zgornjem delu kuhinje, ki je bolj ali manj namenjen pomivanju posode. Kaj je seva, nisem vedela, saj sem bila prvič v ashramu, da bi se srečala z  razsvetljenim učiteljem/gurujem. Kljub temu pa se je  seva pokazala skozi bhakte, ki opravljajo delo iz čiste ljubezni. Kot rečeno, sem želela spoznati in se učiti od guruja, a sem že ob prvem poskusu padla v vodo, saj nisem vedela, kako naj se mu približam. Spomnim se, ko je vstopil v preddverje ashrama, je nenadoma zavladala tišina in vse bhakte in obiskovalci so bodisi pokleknili, bodisi položili roke v molitveni položaj in se mu priklonili. Jaz pa sem tam stala, kot da bi pojedla metlo, kot kip. Vse, kar sem lahko izustila, je bilo “hi”. Spraševala sem se, le zakaj ni priročnika, ki bi nas naučil, kako se pogovarjati z Bogom? Zato sem se odločila, da se ga bom v naslednjih dneh izogibala. Del mene se mu je hotel pokazati. Tu sem, prišla sem k tebi, opazi me… Drugi del pa se je hotel skriti in se izogniti nepotrebnim nevšečnostim, ki bi se lahko  prikazale in me potisnile iz cone udobja. Ko sem končno dobila pogum, da se z njim soočim, sem dobila košarico nazaj.  Postavljala sem se v ospredje kot tarča pred Njim, a njegova glava je bila vedno obrnjena v drugo stran. Izgledalo je, da me sploh ne opazi. V resnici pa je ves čas delal na meni/moji duhovni poti, tako kot   istočasno dela na vseh svojih učencih/bhaktah.

Kako bi lahko nekdo, ki ni popolnoma presegel človeškega uma, razumel Božji načrt? Preizkusi so sledili drug za drugim, včasih se mi je zdelo enostavno in razumljivo, drugič se mi je v mislih pojavilo vprašanje: “zakaj nisem dobila nobenega opozorila za to?” Jasno je bilo, da njegovi nauki niso prazne besede. Njegova razlaga Bhagavad Gite, ki je Sveta knjiga v hinduizmu, ena od oblik samega Krishne, je povedala vse. Toplo priporočam, da jo preberete. Njegova učenja temeljijo na neposrednih izkušnjah, ki se razlikujejo od vsakega učenca in so odvisne od njihovega trenutnega razumevanja duhovnosti in poti, po kateri hodijo. Učenja so edinstvena in včasih preveč za um, ki se nenehno upira in želi ostati v zmotah.

Preden se je festival končal, sem dobila veliko duhovih izkušenj in jih dobivam še dandanes.

Naključij z Njim ni, saj ko enkrat ugotoviš, da si ga želiš v svojem življenju, bo prevzel to odgovornost in te vodil do končnega cilja. Najpomembnejša lekcija se mi je pokazala v obliki, kako velik je moj ego. Od takrat se počasi umika in daje prostor srcu, da ljubi vse in sprejme vsakršne gurujeve načrte. Lahko sem samo neskončno hvaležna, da imam privilegij biti učenka/bhakta razsvetljenega mojstra, ki je poosebitev brezpogojne ljubezni in je tukaj z namenom, da nam vsem pokaže, da lahko tudi mi brezpogojno ljubimo, kot On ljubi vse nas.

Vsi smo romarji. To življenje na Zemlji je romanje – romanje, ki se bo končalo, ko bomo našli Gospoda, ko ga bomo spoznali.

 Vrishabanudulari Dasi

X