V slovenskem prostoru koncept Guruja ni prisoten. Seveda, vsi poznamo besedo »guru«. Uporablja pa se bodisi za ljudi, iz katerih se hočemo norčevati, ker hočejo služiti z nečim, kar se nam zdi dvomljive vrednosti, bodisi za ljudi, ki so z neko idejo bajno uspeli v materialnem svetu in z zneskom na bančnem računu postanejo tisti, ki vedo, kako je treba.
Sicer je Guru v najbolj preprosti obliki učitelj. Učitelje v Sloveniji poznamo. Nekako legendarne so zgodbe učiteljev in učiteljic, ki so bili moralni stebri skupnosti in so imeli pogum narediti tisto, kar je prav. Nekateri so bili strogi, a hkrati je vsakdo v sebi vedel, da jih vodi pravičnost in da so se vedno pripravljeni boriti za ljudi. Zato so postali zatočišče za marsikoga, ki je potreboval pomoč in podporo. S tem so konkretno spreminjali usode ljudi in včasih tudi delčke zgodovine.
V hindujski tradiciji je guru tisti, ki človeka popelje po nedoumljivi poti do resnice. Iz teme v svetlobo. Odkriva znanje in zavedanje, ki ju nosimo v sebi in nam to ostane nedosegljivo, dokler nas do tega ne vodi nekdo, ki pozna pot. Satguru pa je tisti, ki nas lahko popelje do končne resnice, ki preveva stvarstvo. Ne skozi učene besede, ampak skozi osebno izkušnjo.
Satguru Paramahamsa Vishwananda pravi, da sta naša prva guruja mati in oče. Zatem lahko srečamo še mnogo drugih gurujev, ki nas lahko naučijo marsikaj. Satguru pa je tisti, ki ga srečamo, ko smo sposobni doživeti izkušnjo Ljubezni v dejanjih. Takšne ljubezni, ki je ne moremo doživeti nikjer drugje, kot le s Tistim, ki jo pozna sam in nesebično deli naprej.
Od prvega srečanja s Paramahamso Vishwanando naprej me vedno znova in vedno globlje osupne njegova pripravljenost in radodarnost do vseh, ki imajo vsaj malo iskrenega zanimanja za premik bližje svoji duši, bližje Božanskemu. Recimo, da si zamislimo, da bi imela srčno željo pojesti jabolko. Če bi bilo to jabolko v službi tega, da pridem bližje k osvoboditvi, resnici in Božanski Ljubezni, bi skozi Milost Paramahamse Vishwanande po spletu »naklučij« v kratkem času prejela košaro jabolk in sadovnjak z jablanami. Košaro jabolk zato, da bi si pogasilo željo, sadovnjak, da bi razumela proces in bi lahko sadove delila z drugimi. Vse to samo zato, da bi se vsaj za korak lahko približala lastni odrešitvi.
Skozi drobne dogodke in velike življenske preizkušnje se tako gradi odnos z Gurujem in Božanskim in mi vedno lažje dihamo, saj končno v svetu doživljamo tisto, za kar smo ves čas vedeli, da je resnica, pa smo jo le redko doživeli. To nam prinese globok Mir in omogoči, da iz stabilnega temelja pričnemo znova živeti ljubezen.
Gurupurnima je praznik – dan, ki je posvečen hvaležnosti in ljubezni do vseh Gurujev, ki so nas s svojo prisotnostjo blagoslovili na naši poti v Ljubezen. Svet nam v današnjih časih kaže vse kaj drugega, a ko srečamo Ljubezen, jo še vedno slej kot prej vsi spoznamo. Tako kot resnica tudi Ljubezen ne ostane za vedno skrita. Tu je, z nami in v nas.
Kot pravi Paramahamsa Vishwananda – ko jo enkrat okusimo, si je želimo vedno več. K sreči je Božansko vir Ljubezni, ki vedno narašča in je ni nikoli konec. Zato lahko, namesto da bi nas skrbelo, da jo bomo izgubili, poskrbimo, kako lahko postanemo takšni, da lahko sprejmemo vse to, kar nam je ponujeno. Sprejmemo in delimo naprej.
Veselo Gurupurnimo vam želim. Naj vsaj za trenutek v nas zasveti iskra hvaležnosti in Ljubezni.
Maja
